Dol v času kongresa pred 200 leti

Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke

Življenje prebivalcev Dola je bilo leta 1821 za današnji čas precej skromno. Lahko pa so se družili, za kar smo mi danes, 200 let kasneje, prikrajšani. Prav iz tega razloga smo odprtje razstave in osrednjo prireditev ob 200. obletnici ljubljanskega kongresa in obiska cesarja Franca I. v Dolu prestavili na nedeljo, 5. septembra 2021. V nadaljevanju pa lahko preberete, kaj je o tedanjih razmerah in dogajanju našel in zapisal župnik Alojz Grebenc.

Družinska knjiga (Status animarum), ki obsega čas  od 1797 do 1941 v več zvezkih ohranja imena in hiše tedanjih prebivalcev. Za naselje Dol, ki ima v tem času tudi ime Verhpolje je zapisano, da je tu 27 bivališč, od tega devet nenaseljenih. Šest nenaseljenih bivališč je bilo v lasti graščine.

Graščina, Penkač, Levc, Stara Levka, Birt, Kazinar, Dragar, Krmar, Begelj, Zajiček, Kovač–Jakopin, Mežnarija: Mesnerei-Schuleswonungen, župnišče, Potrat, kaplanija, Graščinski mlin in žaga, Cotman, Mesar, Kovač.

Nobeno od teh bivališč, razen graščinskega kompleksa ni ohranilo izvirne podobe. Današnja podoba teh bivališč, ki so bila priča cesarskega obiska so iz druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja.  Ljubljanski potres 1895 je te stare domove dodobra zrahljal in ljudi prisilil k obnovi, zato razen graščine in cerkve nimamo zgradb iz tistega časa. Zadnja zgradba iz časa pred cesarskim obiskom, in je bila porušena leta 1944 je bilo župnišče v Dolu, ki je bilo zgrajeno leta 1731. Zvonik župnijske cerkve je bil takrat približno deset metrov nižji. Na sedanjo višino je bil dozidan leta 1847. Sedanjih paviljonov še ni bilo času cesarskega obiska. Ljudsko izročilo pa ve povedati, da je bila že v času prenove farne cerkve leta 1750 kapela na Vzhodu na začetku hruškovega drevoreda in da je bila v njej tudi maša. Kdaj so bile posajene platane ni znano, zelo verjetno so bile že v času obiska. V času cesarskega obiska je bila verjetno velika večina hiš v Dolu na sedanji lokaciji. Značilnost tedanjih bivališč je, da so  bila grajena v tradiciji večceličnega stegnjenega doma pod isto streho. To je pomenilo delno zidano in delno lesno bivališče. Zidan je bil nujno tisti del v katerem je bila tako imenovana »črna kuhinja«. Zidanih štedilnikov še niso poznali. Velika veža, ki je imela navadno dvoje vhodov ali izhodov, velika in mala vrata, dnevna soba »hiša« s kahlastjo pečjo, ki je ogrevala prostor, črna kuhinja in manjša soba s spalnico za gospodarja in gospodinjo. Okna so bila majhna. K hiši je bil prizidan hlev za živino, prostor za krmo, nastilj za živali, svinjak, drvarnica in prostor za shrambo orodja. Prav tako so bili postavljeni številni kozolci za sušenje sena, žita in drugih prehrambenih dobrin. Streha je bila po večini pokrita s slamo. Graščina, cerkev, župnišče in še kaka bolj premožna hiša, recimo Levčeva so imele streho pokrito s skalco, ki so jo pridobivali v Podgori. Otroci so pozimi  spali v »hiši« ob peči na klopeh ali hlevu, poleti tudi  na senu pod streho. Nujna notranja oprema hiše je bila velika miza s kotno klopjo, kjer so se družinski člani zbirali k obedu, pogovoru in tudi molitvi. V kotu je bil tako imenovani »bohkov kot«, na stenah nabožne slike. Omare so povečini nadomeščale skrinje, ki so bile včasih poslikane s rastlinskimi ornamenti in nabožnimi podobami. V »črni« kuhinji  je bil sklednik za sklede in police za železne in lončene lonce, nizke lesene omare s policami in s predali za moko in kašo, pa omelo, »burklje« in greblja  za uravnavo ognja in priprave za razmeščanje loncev za kuho. Tam je bila tudi omara za nekaj malega posode in živila.

Prehrana je bila sezonsko zaznamovana. Jedli so tisto kar jim je  nudila narava. Tedaj se je že uveljavil krompir, ki je rešil marsikoga lakote. Kruh je bil velika dobrina. Žito so pridelali doma in ga zmleli pri  domačih mlinarjih. Ljudje so si izboljšali življenje z gojenjem prašičev in perutnine, ki so jim nudili potrebno maščobo in mesne izdelke. Krave so jim dajale mleko, voli delovno silo, konjev je bilo malo. Sadje je bilo pomembna prehrambena dobrina in so ga uživali svežega ali posušenega, precej so ga predelali tudi v žganje, ki je bilo kar precej razširjeno med prebivalci.  Sladkor so nadomeščali z medom. Za oskrbo z vodo so imeli kapnice. Živino so vodili napajati v studenčne, po poteh imenovanih živinogoni. Edino v graščini so imeli speljano vodo po lesenih ceveh izpod hriba. Bližina reke Save je bila okno v svet in omogočila živahen promet, po reki in potem tudi tovorništvo, ki je prenašalo dobrine v notranjost dežele. Čolnarji splavarji so prinesli v kraj tudi številne dobrine od začimb, zlasti soli in sladkorja tudi drugo potrošno blago od tekstila do tehničnih predmetov. Oblačila so veliko izdelovali iz doma pridelanega lanu in volne. Ljudje so bili bolj skromno oblečeni in obuti, zlasti otroci. Čevlje so izdelovali domači čevljarji. Obrtniki, kovači, mizarji, kolarji, zidarji, krovci so služili tedanjim prebivalcem s svojimi uslugami. Bolezni so zdravili z domačimi zdravilnimi rastlinami in izkušnjami, ki so se prenašale iz roda v rod, pri porodih so pomagale babice in tudi stare žene. Šola je bila v samem začetku skrb cerkve, saj država ni imela šolanega kadra. Edina kulturna dobrina je bila cerkev. Tu je ljudstvo prejemalo duhovno hrano in tudi izobrazbo. Cerkev kot zgradba je bila poleg graščine tudi galerija umetnosti in arhitekture, glasbe in ljudskega petja. Praznovali so nedelje kot dela proste dneve. Številni prazniki so polepšali njihovo življenje. Vsako nedeljo so šli v cerkev, dopoldan k maši, popoldan k krščanskemu nauku, se tam srečali tudi med seboj, se lepše oblekli, skupaj prepevali in se družili. Poseben čar so imeli sejmi ob priliki farnega žegnanja ( v Dolu na god sv. Marjete) ali na romarskih krajih. Razne bratovščine so jih povezovale med seboj na karitativnem in duhovnem področju. Takrat so si v okviru danih možnosti tudi oskrbeli boljšo prehrano. Težko si predstavljamo vzdušje teh naših prednikov, ko so izvedeli za visok obisk, samega cesarja. Predvidevati smemo, da so postavili mlaje in potem čakali ob cesti, ko je pridrdrala kočija z visokim gostom in njegovim spremstvom. 

Erbergova risba Dolskega parka iz leta 1821 

Erbergova risba prireditvenega prostora na cesarskem travniku veliko pove o slovesnem vzdušju. To je bil za mnoge res velik dogodek. Baroni Erbergi so bili veliki dobrotniki na področju šolstva. Župnijski cerkvi so podarili veliko sliko svete Marjete, delo slikarja Kremserschmidta iz leta 1774, ki je bila v prejšnjem baročnem velikem oltarju do ljubljanskega potresa 1895. Njihov dar je tudi baročno oblikovana monštranca. V župnišču se hrani bronasta in pozlačena skulptura Križanega in dveh svečnikov. Ljudski glas pove, da je bila nekoč v grajski kapeli. Župnijski inventar jo omenja po letu 1945, torej po uničenju graščine. Ta glas tudi pove, da je bila kapela starinsko opremljena še po maniri Erbergov. Nasledniki Palme in Povše niso spreminjali inventarja kapele. 

Dol pri Ljubljani 1

01 530 32 40

obcina@dol.si

Sledite nam

Dostopnost