Videm, Dol in Kleče

Videm, Dol in Kleče turisti in obiskovalci povezujejo v en kraj pod skupnim imenom Dol pri Ljubljani, kar je najbrž posledica sedeža tovarne JUB d.d. in le domačini strogo spoštujejo meje med njimi. Nekdaj so Dol imenovali tudi “Dolino veselja”, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal pozidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega. Po njem so se tamkajšnji vitezi imenovali Ostrovrharji, znani tudi iz Prešernove pesmi Turjaška Rozamunda. Med kasnejšimi lastniki so imeli graščino najdlje v lasti Erbergi. Baron Jožef Kalasanc Erberg je dal postaviti dve stavbi za knjižnico z več kot 6000 knjigami in bogat arhiv z numizmatičnimi zbirkami. Muzejska paviljona sta restavrirana in sta redka primera čistega klasicizma na Slovenskem.

V paviljonih se redno odvijajo kulturni in družabni dogodki, predvsem številne razstave (tudi del domačih slikarjev amaterjev, izdelkov ljudske obrti …). Sprehodimo se lahko skozi gabrov drevored in pod mogočnimi platanami – spomladi, ko se ponuja preproga razkošnih barv, poleti v zavetju hladne sence, jeseni med šelestečim listjem in pozimi v miru osamelih ruševin in spečega drevja. Obe terasi, obnovljeno stopnišče in ograja še spominjajo na park, zasnovan kot francoski Versailles.

Ne prezrimo niti obeliska, empirskega spomenika, ki ga je dal leta 1819 postaviti Jožef Kalasanc Erberg v čast prestolonasledniku Ferdinandu, ko ga je prišel obiskat v Dol kot svojega nekdanjega vzgojitelja na Dunaju. Že čez dve leti sta ob ljubljanskem kongresu dolsko graščino obiskala tudi cesar Franc I. in cesarica. Sprehod lahko nadaljujemo skozi hruškov drevored do grajske kapelice, ki na vzhodu zaključuje graščinsko posest. Če se bomo napotili skozi vas proti cerkvi, bomo opazili spominsko ploščo na rojstni hiši arheologa in antičnega zgodovinarja dr. Josipa Klemenca (1898 – 1967). Župnijska cerkev svete Marjete je starejša od graščine, omenjena je že leta 1427. Ima gotski prezbiterij in stolp, osmerokotna ladja pa je baročna.