Aktualno
Spomin na 80 letnico požiga Zagorice, Križevske vasi in Sv. Križa
Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke
24.8.2024
Južno pobočje Ciclja in Murovice že stoletja predstavlja domovanje prebivalcem naselij Križevske vasi in Zagorice. V času nasilne izselitve in požiga leta 1944 je v teh krajih svoje domovanje imelo 22 družin, skupaj 124 prebivalcev v 30 hišah.
Spomnimo se časov, ko je 7. aprila 1848 v današnji Wolfovi ulici na pročelju gostilne Zvezda v Ljubljani prvikrat zaplapolala slovenska zastava današnjih barv, in ko je bilo 1865. leta srečanje takratnih slovenskih veljakov in politikov ob prisotnosti velikega števila okoliških prebivalcev – čemur bi lahko rekli tudi prvi slovenski tabor - v spomin na našega velikega rojaka barona Jurija Vego, matematika in znanstvenika, ki je privekal na svet v Zagorici pred 270 leti. Vegov duh je bil prav gotovo spodbuda, da je v tako majhnem kraju vzniknila zamisel o postavitvi šole, ki jo je Križevska vas dobila že 26. junija 1899, na kar smo danes lahko ponosni.
Veličina Vegovega značaja in duha se je odrazila v pismu kranjskim deželnim stanovom: poklonil jim je vsa dela in spričevala, za kar so ga enoglasno sprejeli za svojega člana, kar je prav gotovo priznanje slovenstva in spoštovanje svoje rojstne domovine.
Prav takšne in odgovorne so se pokazali tudi vaščani Zagorice, Svetega križa in Križevske vasi v času nemške okupacije, med narodno osvobodilno vojno.
Ko so nemški policisti že 8. maja 1941 odpeljali duhovnika in učitelja, se je tudi v tem delu Slovenije v boju proti okupatorju organiziralo partizanstvo, katerega največjo težo je nosilo domače prebivalstvo. To je bila skrb za prehranjevanje borcev, aktivistov in še posebno ranjencev, ki jih je bilo v tem okolju vedno veliko. Po teh vaseh so bile ves vojni čas razne delavnice: krojaške, čevljarske, tiskarne, skladišča orožja in sanitetnega materiala. Po hišah so prali že uporabljene povoje, oskrbovali so ranjence v gospodarskih poslopjih, hlevih in zemeljskih bunkerjih; ranjenih in izčrpanih borcev je bilo po prihodu XIV. divizije na celotno moravško področje tudi v tem okolju iz dneva v dan več.
Po tragediji na Oklem, februarja 1944. leta, do katere je prišlo na podlagi izdajstva, je bil pritisk na prebivalce Zagorice, Sv. Križa in Križevske vasi še večji. Nemci so vse pogosteje, s pomočjo Vlasovcev in domobrancev, vpadali na območje teh naših naselij. Prebivalstvo je bilo pod velikim pritiskom okupatorja, strah pred represalijami in velika vsakodnevna skrb za vse, ki so bili tako ali drugače v gozdovih.
18. avgusta 1944 so vaščane nasilno pregnali z lastnih domov, odpeljali živino, jim oropali skromno premoženje in jih poslali v negotovost, kamorkoli je kdo vedel in znal ter 6 dni kasneje, 24. avgusta 1944, vse njihove domove z gospodarskimi poslopji in celotno imovino, prav tako šolsko poslopje in cerkev Svetega Križa, zažgali.
Težko si je predstavljati, kako je človeku pri duši in v srcu, ko je pregnan s svojega ljubega doma. To ve samo tisti, ki je to preživel!
Smemo in moramo biti ponosni na vse tisto, kar so nam predniki ustvarili in zapustili. To so bili mladi preprosti kmečki in delovni ljudje skupaj s starši, na katere smo lahko le ponosni. Pri teh ljudeh bi se morali učiti srčne narodove kulture, ki so jo izžarevali ljudje tistega časa v odnosu do vseh tistih, ki so bili pomoči potrebni, zastavljali so svoje zdravje in še več, tudi svoja življenja v boju proti okupatorju.
V času pregona iz domače hiše je Bovantinov oče, vešč nemškega jezika, vprašal, zakaj jih nasilno selijo. Nemški policist mu je odgovoril, da na podlagi seznama, ki so ga prejeli od drugih.
Danes si je težko predstavljati, da je takrat 13-letni France Pokovec v času selitve uspel ob domači hiši skriti knjigo vtisov in podpisnikov obiskovalcev Vegove rojstne hiše, ki se je tako ohranila do danes in je velika dragocenost.
Izreden je tudi spomin in dogodek Francke iz Zagorice, ki je bila tedaj 13-letno dekle, ko danes živahno opisuje, kako je morala z Nemci. Ko so pri Vodnikovih nakladali meso in žganje ter drugo, pa ji je v trenutku njihove nepazljivosti uspelo pobegniti.
Ljudje, kakršni so živeli v tem okolju v času NOV, so največje bogastvo. To so bili ljudje, ki so nosili vso težo boja za narodov obstoj in kulturo, ki jo je izpričeval tudi že baron Jurij Vega.
France Gradišek
