Aktualno

Korona v senci Velike noči

Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke

Avtor: Alojz Grebenc, župnik, 10.4.2020

Letošnja Velika noč bo vsakemu izmed nas ostala v spominu vse življenje in še rodovi za nami bodo pripovedovali, da smo bili povsem nemočni, ko smo čez noč ostrmeli ob napadu nevidnega virusa, ki je spravil na kolena vse prebivalce te zemeljske oble. Revne in bogate, učene in neuke brez ozira na spol in barvo kože, brez ozira na  idejno prepričanje. Virus, ki ne pozna državnih meja in ne celin zemeljske oble. Za razliko od drugih epidemij  je zaprl vrata cerkva in svetišč, pa tudi vseh javnih ustanov, ustavil je promet in ljudi prisilil k sodelovanju. Cerkve so bile odprte celo med drugo svetovno vojno, ko je nemški okupator pregnal vse duhovnike, učitelje in narodovo inteligenco iz domovine.

Takrat so ljudje sami obiskovali cerkve in tam iskali duhovno pomoč in oporo. Danes obhajamo duhovniki daritev svete maše in obrede Cerkve za zaprtimi vrati in jih posredujemo po sredstvih obveščanja. V času stiske je dobro, da vemo, da ni samo naša generacija tako na preizkušnji. Tudi v preteklosti so se godile hude reči. Cerkev hrani zapise številnih epidemij skozi dva tisoč let in kot naslednica rimsko grške kulture ohranja tudi zgodovinski spomin iz časov pred Kristusom. Polihistor Valvasor nam je ohranil spomin na kugo na našem sedanjem slovenskem ozemlju. Tako je v letu 792 kuga obiskala naše kraje in pobrala veliko prebivalcev. Leta 1006 je v Ljubljani in okolici pobrala 12.000 ljudi. Leta 1563 je bilo v Ljubljani tako hudo, da so obzidano mesto zaprli in se je deželna oblast preselila v Kamnik. Leta 1590 in 1597 je bilo zelo hudo v Novem mestu in okolici. Ponovno je bila kuga na obisku leta 1644 in 1645. V Ljubljani je pobrala več sto ljudi in takrat so po zaobljubi zgradili cerkev sv. Roka v Dravljah. Sveti Rok (1295 – 1327) je na poti v Rim kot mlad fant doživel kugo, stregel je kužnim bolnikom in se sam okužil. Kugo je prebolel, zato ga je verno ljudstvo izbralo za priprošnjika v času nalezljivih bolezni. Naše kraje so obiskovale tudi epidemije kolere, črnih koz, oslovskega kašlja, ošpic in drugih nalezljivih bolezni o čemer nam pripovedujejo župnijske mrliške knjige kamor se vpiše tudi vzrok smrti. Najhujša v zadnjih sto letih je bila tako imenovana španska gripa, ki je preselila v večnost 40 nekateri pravijo celo do sto milijonov prebivalcev. Za župnijo Sv. Helene je ohranjen podatek, da je leta 1918 bilo v župniji 49 pogrebov kar je približno tri krat več kot navadno. Župnija je tedaj imela približno 1200 prebivalcev. V Senožetih je na št. 31 umrlo šest otrok. Tri so pokopali v enem dnevu v skupni grob. Za Dol ni podatka, ker je bil arhiv po večini uničen. Možno bi bilo podatke dobiti iz prepisov matične mrliške knjige v Nadškofijskem arhivu, ki pa je ta čas zaprt.

V tem času epidemije se marsikomu utrne misel o Božji kazni, ki je zadela vse človeštvo do te mere kot še nikoli. Če bi vzeli samo strogo Božjo pravičnost potem ja. Toda v krščanskem oznanilu je temeljna resnica o Božjem usmiljenju in odpuščanju. Učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus prinese oznanilo ljubezni, sočutja in odpuščanja. Sam veliko časa posveti prav ozdravljanju bolnikov in pouku o dolžnosti skrbi za vse bolne, trpeče in kakor koli pomoči potrebne. Situacija v kateri smo se znašli nam daje veliko snovi za razmišljanje. Najprej, da smo po besedah papeža Frančiška vsi prebivalci zemeljske oble samo ljudje na isti ladji brez ozira na spol in barvo kože, na to ali ono versko prepričanje. In ta ladja plove na razburkanem morju, ob katero butajo valovi korona virusa. Stiska nas je povezala v eno družino kot še nikoli do slej. Stiska nas je umirila, da spoznavamo, da  smo šli v našem hotenju, po še več imeti, biti boljši, več videti in doživeti tudi pri nas predaleč z opravičilom saj ves svet tako živi. Bili smo okuženi od  virusov sovraštva, nestrpnosti, lagodnosti, uživaštva, brezbrižnosti za stisko bližnjega. Doživljali smo strese in padali v razne odvisnosti. Spominjam se devetdeset let starega moža na Gorenjskem, ko sem ga pred trideset in več leti vprašal:«ata ali ste kaj živčen? Pa mi je rekel: Kaj pa je to? Jaz sem samo po »ta starem siten«. Takrat o stresu še nismo govorili. Danes govorimo že o stresu otrok. Morda upravičeno saj vidimo, da so naši otroci preveč obremenjeni zlasti z izven šolskimi dejavnostmi, od športa do ne vem kakšnih krožkov vse. Največja žrtev tega načina življenja je bila družina. Naši domovi so postajali vedno bolj skupne spalnice, kopalnice, jedilnice ne več, kvečjemu še »boksarski ringi«, ko smo šli drug drugemu na živce. Korona virus pa nas je vsaj malo prizemljil, da spoznavamo vrednost življenja v družini, da smo drug drugemu potrebni. Da za življenje rabimo sorazmerno malo. Da vidimo, da ura za 30 eur kaže isti čas kot ona druga za 300 in več eur. 

Če preživimo to epidemijo verjemimo, da bo svet drugačen. Že sedaj spoznavamo, da nismo absolutni gospodarji narave, da smo odvisni in potrebni drug drugemu. Bolj bomo cenili življenje samo. Bolj bomo povezani v družinski skupnosti, nekatere pa bodo žal razpadle. Bolj bomo cenili zdravstveno in medicinsko osebje. Bolj bomo cenili šolstvo in učitelje, ko sedaj starši doživljate kako težko je učiti lastnega otroka. Bolj odgovorno se bomo obnašali do narave, ki je sedaj že po nekaj tednih karantene bolj čista. Bolj bomo cenili lepoto narave in domačih krajev. Bolj bomo spoštovali pridelovalce hrane, saj spoznavamo, da ne živimo samo zato, da jemo; ampak jemo zato, da živimo. Velikonočni prazniki so prazniki življenja zmage nad smrtjo, kar v naših krajih doživljamo z novo pomladjo, ko vse na novo zacveti. Vsem, ki boste brali to razmišljanje želim naj se pomlad življenja naseli v vaših srcih. Vse naj na novo zacvete, upanje, vera in ljubezen. Upanje je nesmrtno in ostane večno.

Dol pri Ljubljani 1

01 530 32 40

obcina@dol.si

Sledite nam