|
There are no translations available
Lepo vabljeni na osrednjo občinsko prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku in petletnici delovanja mešanega pevskega zbora Sv. Helene Dolsko v soboto, 11. februarja 2012 ob 19. uri v Kulturnem domu Dolsko. Vabljeni tudi na odprtje razstave slik Slike z gostije Lászla Hermana v Galeriji 19 na Kračevi domačiji.
László Herman, rojen 1961, je po končani Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani nadaljeval študij na Pedagoški akademiji, smer likovna vzgoja, kjer je tudi diplomiral na smeri likovna pedagogika. Po poklicu je profesor likovne umetnosti in dela kot predmetni učitelj TiT na OŠ Ledina in OŠ Livada v Ljubljani. Zadnjih 15 let je imel po dve do tri samostojne razstave na Madžarskem in v Sloveniji. Za njegovo slikarstvo zadnjih let je značilno ustvarjanje v ciklusih, zato bodo v galeriji na ogled slike, ki jih je avtor poimenoval Poročne slike. Razstavo je naslovil »Slike z gostije«, kjer pripoveduje zgodbe o porokah, ki so bile v preteklosti pomemben družaben dogodek, prepleten s tradicijo, dediščino in življenjem narodne skupnosti. Vse tisto, kar je bilo nekoč lepo za naše prednike in je bilo vkoreninjeno v narodno zavest ljudi, se z današnjim načinom življenja, z globalizacijo, spreminja, še slabše, celo izginja; še posebno je to boleče na stiku nacionalnih identitet, nam s svojim slikarskim ciklusom pripoveduje László Herman. Razstavljena slikarska dela so narejena v fussing tehniki, ki jo je v večini razvil avtor sam: to je tehnika slikanja na steklo in stapljanja dveh plošč stekla.
Slike iz gostije
Pričujoča razstava Lászla Hermana z naslovom Slike z gostije uprizarja tematiko poroke, ki je bila velika tradicija naših prednikov. Vendar v današnjem postmodernem svetu omenjena tradicija izgublja svoj pomen, posebej še velja to za prekmurske Madžare kot manjšino, ki počasi izgublja prvine svoje tradicije, jezika in identitete. Poglejmo po vrstnem redu, kako slikar uprizarja potek dogodkov od sklenitve poroke in potem, ko povabljeni gostje prihajajo na gostijo. Sklenitev poročne zveze pripada skupnim vrednotam naše skupnosti – torej je tradicija, kajti naši predniki so cenili ta obred. Seveda bi pričakovali, da hodimo po njihovih sledeh, kajti poroka v preteklih časih ni pomenila le pripadnosti določeni družini, ampak več – tudi pripadnost celotni skupnosti. Kako gleda na omenjeno tradicijo slikar László Herman? Slikar je naslikal več kot 30 slik z motivi gostije in poroke prekmurskih Madžarov. Vsebinsko se je osredotočil na etnološko tradicijo. Na njegovih slikah lahko vidimo svadbene godce, Lajosa Totha s svojimi cimbalami, zakonca Juliško in Pisto, na drugi sliki vidimo zakonca Piroške in Boštjana, ki živita v mešanem zakonu, in poročno sliko zakonca Mateje in Lászlója. Vidimo tudi sliko otrok Matjaža, Mojce, Piroške, Boštjana in Mateje. Po imenih sodeč so v preteklosti imeli madžarske prednike, sedaj pa so njihovi vnuki poimenovani s slovenskimi imeni oziroma imajo že slovensko identiteto. Če se osredotočimo na žanrske slike, vidimo nevestin šopek, goste, ki spremljajo mlad par v lendavsko cerkev, koline, pripravo hrane za gostijo, kuharice, pozvačino, ples vankostanc, kume, ki pojejo na gostiji itd. Slikar motive starodavnih kmečkih gostij iz Pomurja uprizarja z vedrino, s pozitivno atmosfero; z današnje perspektive gledano vse to obstaja le še v spominu. Današnje gostije niso več dogodki, ki bi izvirali iz močne tradicije sodelovanja in pripadanosti skupni identiteti določene skupnosti, so dogodki komercializma in zabave. Slike imajo pomembne naslove, ki simbolizirajo običaje in navade naših prednikov in so naslikane s tako imenovano fussing tehniko. Okviri slik temnejše barve in stekla vzbujajo harmonijo v celotni kompoziciji slik. Slikarja Lászla Hemana zanima večinoma tradicija naših prednikov iz preteklosti. Njegove slike vzbujajo pozornost na prehod iz madžarske kulturne tradicije v slovensko kulturo. V prenesem pomenu bi lahko temu rekli »z veseljem propadamo«, kakor tudi naše starodavne poroke, gostije, ki so bile v preteklosti še vesele in integrativne. Prehodi so vedno tragični, kajti izgubljamo nekaj, kar je bilo prej naše, kot npr. jezik, kulturo, identiteto. Živimo v postmoderni dobi informacijske družbe.Ta proces sprememb vidim na slikah Lászla Hemana, ki je tako za slikarja kakor zame – dramatičen in boleč.
Zágorec-Csuka Judit
Zloženka
|